Na današnji novinarski konferenci so predstavniki KSS PERGAM in Visokošolskega sindikata Slovenije, ki deluje v okviru KSS PERGAM, izrazili ogorčenost nad razkritjem izplačevanja dodatka za stalno pripravljenost vodilnim delavcem nekaterih fakultet ljubljanske univerze ter na podlagi stanja postavili določene zahteve na področju visokega šolstva.
IZJAVA ZA MEDIJE
V KSS PERGAM in v Sindikatu visokega šolstva, ki deluje v okviru KSS PERGAM smo skupaj z delavkami in delavci zasebnega in javnega sektorja ogorčeni nad razkritjem izplačevanja dodatka za stalno pripravljenost vodilnim delavcem nekaterih fakultet ljubljanske univerze. Dodatno kritiko pa si zaslužijo tudi odzivi ministra za finance, ministrice za izobraževanje, znanost in šport ter dekanje ljubljanske Ekonomske fakultete. Ne le da ti odzivi dokazujejo, da se niti malo ne zavedajo moralne spornosti svojega ravnanja, temveč da se ne zavedajo niti širših negativnih posledic svojih ravnanj za celotno družbo, še posebej pa za področje visokega šolstva. Neizmerna škoda namreč nastaja z napačnim sporočilom, ki ga s svojim zgledom in reakcijami omenjeni pošiljajo slovenski javnosti. V nadaljevanju želimo zato izpostaviti nekaj vsebinskih točk, ki so nujne za pravilno presojo te afere in za presojo njenih posledic.
1. Afera povsem izniči kredibilnost argumentov, s katerimi nas je vlada prepričevala v nujnost nadaljnjih omejitev na področju javnih izdatkov, socialnih transferjev in varčevanja na področju plač v javnem sektorju, saj omejitve za nekatere veljajo, drugi pa se očitno na kreativen način znajdejo, da zanje omejitve ne veljajo.
2. Afera daje vtis, da je v visokem šolstvu in javnem sektorju nasploh preveč denarja, ki se zato lahko neupravičeno porablja za visoka izplačila posameznikom. Medtem ko se lahko vsi davkoplačevalci ob tem začnemo spraševati, ali so javna sredstva učinkovito porabljena, je na drugi strani potrebno kritično oceniti izjavo ministra za finance, da so sredstva za ta izplačila privarčevali drugje, na drugih postavkah. Ne glede na afero je potrebno poudariti, da je stanje glede financiranja visokega šolstva slabo, ustavno sodišče je že pred leti ugotovilo, da je tudi neustavno. Mnogokrat v zadnjih letih je bilo govora o uvedbi šolnin. Vodstva univerz uvajajo varčevalne ukrepe. Število kontaktnih ur za študente se zmanjšuje. Številnim zaposlenim so na različne kreativne načine kršene pravice iz delovnega razmerja in se od njih zahteva več, kot ima glede na predpise delodajalec pravico od njih zahtevati. Izplačevanje dodatka za pripravljenost na račun sredstev na drugih postavkah pomeni izplačevanje dodatka na račun študentov, kvalitete študija in na račun pravic ostalih zaposlenih v visokem šolstvu.
3. V KSS PERGAM že dlje časa opozarjamo na nujnost jasne razmejitve med javno službo in tržno dejavnostjo ter na nujnost preprečitve izvajanja tržne dejavnosti na račun javne službe. Tudi s tega vidika je visoko šolstvo v resni strukturni krizi, ker se znotraj njega spopadata dva pogleda na poslanstvo univerz. Večina zaposlenih v visokem šolstvu poslanstvo univerz vidi v proračunsko financirani javni službi, ki pomeni ustvarjanje novega znanja in brezplačno predajanje tega znanja študentom. Nekateri pa zaposlitev na univerzi dojemajo kot varno izhodišče in priložnost za pridobivanje postranskih komercialnih zaslužkov iz prodaje ekspertiz, iz šolnin in komercialnih dejavnosti.
Razvoj nizkostroškovnih komercialnih dejavnosti, ki parazitirajo na javnih sredstvih, je ponekod tudi institucionaliziran in je postal razvojna usmeritev fakultetnih vodstev. Primer tega je združevanje predavanj za redne in izredne študente. Združene stroške predavanj krije državni proračun, šolnine pa se prelivajo v čisti dobiček posameznikov. Kaže, da se podobna ambicija skriva v kampanji za t.i. »internacionalizacijo«, ki jo očitno vodita profesorja z Ekonomske fakultete kot ministra trenutne vlade. Njuna ambicija je pritegniti zunajevropske samoplačniške študente. Pravno gledano »internacionalizacija« v nastajajoči noveli Zakona o visokem šolstvu (ZViS) pomeni široko uvajanje angleščine v predavalnice, s čimer bi legalizirali to, kar Ekonomska fakulteta UL že počne. Finančno gledano pa »internacionalizacija« nastopa v strukturi proračuna za visoko šolstvo (za leto 2016, pa tudi kot model v nastajajoči noveli ZViS) kot del posebnega, razvojnega stebra financiranja. Temeljni steber financiranja obsega zamrznjena (prenizka) sredstva za redni študij, razvojni steber pa služi državni subvenciji internacionalizacije izrednega študija, od česar bo verjetno največ dobila ravno fakulteta, s katere prihaja šolska ministrica. Ta kadrovsko-programska naveza kaže znake »ugrabitve države«. Taista ministrica in njen profesorski kolega minister za finance sta obenem neposredno odgovorna za to, da v nastajajoči noveli ZViS ni opredelitve visokošolske javne službe in jasnega modela njenega proračunskega financiranja, kar bi bilo nujno potrebno, saj to že 24 let zahteva Ustava in že skoraj 7 let sodba Ustavnega sodišča. Opredelitev javne službe, njene vsebine in obsega je nujni zakonski korak k razločitvi med javno dejavnostjo in med komercialnimi dejavnostmi na univerzi, brez te razmejitve pa ni mogoče preprečevanje ekscesov in zlorab, ki izvirajo iz divje komercializacije v visokem šolstvu, nenazadnje pa bo opredelitev javne službe pokazala, da mora vlada zagotoviti potrebni obseg javnega financiranja visokega šolstva. Javnofinančna podhranjenost spodbuja pridobivanje in ustvarjanje tržnih virov, ti pa so nato tarča privatizacije od znotraj.
V KSS PERGAM in v Visokošolskem sindikatu Slovenije zato na podlagi stanja na področju visokega šolstva zahtevamo, da:
1.) Zakon o visokem šolstvu v skladu z odločbo Ustavnega sodišča jasno določi obseg in vsebino javne službe v visokem šolstvu, predvidi stabilno financiranje temeljne dejavnosti z letom 2011 kot izhodiščem ter postavi ustrezne meje komercialnim dejavnostim v visokem šolstvu.
2.) Zakon o visokem šolstvu uveljavi neposredne volitve rektorjev in dekanov ter ustrezno udeležbo nepedagoških delavcev v organih odločanja.
3.) Se takoj odprejo nova pogajanja o dokončni uskladitvi plač nižjih pedagoških kadrov v visokem šolstvu (plačna podskupina D1), saj nedavno podpisani aneks k področni kolektivni pogodbi to uresničuje le polovično.
4. Izplačevanje dodatka za pripravljenost na fakultetah ne smemo presojati zgolj skozi prizmo zakonitosti ali nezakonitosti, temveč predvsem tudi skozi vsebinsko utemeljenost in moralno upravičenost teh prejemkov. Iz izjav vpletenih je moč razbrati, da so imeli očitno dvom v zakonitost, saj so si v zvezi s tem pridobivali pravna mnenja in da so se zavedali tudi spornosti teh izplačil z vidika njihove utemeljenosti. Ne verjamemo namreč, da lahko kdo, razen če je res popolnoma odtujen realnosti, verjame v utemeljevanje dodatka za stalno pripravljenost z odgovarjanjem na elektronsko pošto izven delovnega časa zaradi razpoložljivosti študentom iz drugih časovnih pasov in zaradi reševanja njihovih težkih življenjskih zgodb. Takšno utemeljevanje je v posmeh tistim delavcem, katerih prosti čas je v času stalne pripravljenosti resnično omejen, saj so v vsakem trenutku lahko poklicani na delo za opravljanje najtežjih intervencij v zdravstvu, vojski, policiji, veterini, informacijskih sistemih ipd.
5. Tako afera z izplačevanjem dodatka za stalno pripravljenost, kot tudi afera z izplačevanjem avtorskih honorarjev sta aferi relativno ozkega kroga praviloma vodstvenih oseb na fakultetah. Vse afere imajo skupni vzrok: prepričanje nekaterih posameznikov, da je univerza njihova osebna priložnost za posel in da se uspešnost akademskega dela meri s postranskimi zaslužki. V izogib škodi, ki se s tovrstnimi aferami zadaja celotni dejavnosti in celotnemu javnemu sektorju je potrebno jasno izpostaviti, da tisti, ki so osrednji akterji teh afer, predstavljajo ozek krog privilegiranih zaposlenih v sistemu in da to nikakor ni splošno stanje vseh zaposlenih v visokem šolstvu in javnem sektorju. Hkrati pa je potrebno tovrstne odklone jasno obsoditi, še zlasti zato, ker so protagonisti teh afer tisti, ki to družbo s svojim zgledom in mnenjem pogosto sooblikujejo.
Sporočil, kot jih daje ta afera, si naša družba, kaj šele univerza ali Ekonomska fakulteta, ne bi smela privoščiti. Glede na navedeno v KSS PERGAM menimo, da tako minister za finance, kot tudi ministrica za izobraževanje, znanost in šport svojih funkcij ne moreta več verodostojnost opravljati, zato ju pozivamo k odstopu. Prav tako pozivamo vodstvo Univerze v Ljubljani, da presodi, ali je primerno, da Ekonomsko fakulteto s svojim zgledom še naprej vodi dekanja, ki je trenutno na čelu omenjene fakultete. Če bo tudi aktualna afera minila brez prevzemanja kakršne koli politične in moralne odgovornosti, se kljub temu, da se Slovenija pravkar izvija iz ekonomske krize, lahko vprašamo, kako dolgo bo pri nas še vztrajala kriza vrednot.
Konfederacija sindikatov Slovenije PERGAM; predsednik; Jakob Počivavšek l.r.
Visokošolski sindikat Slovenije; predsednik; Marko Marinčič l.r.
Datum: 11. 1. 2016