Opredelitev KSS PERGAM do predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi
Predsedstvo Konfederacije sindikatov Slovenije PERGAM (v nadaljevanju: KSS PERGAM) se je dne 8.9.2020 opredelilo do predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je v javni razpravi. Predsedstvo KSS PERGAM je pooblastilo vodstvo KSS PERGAM, da na Ekonomsko socialnem svetu RS (ESS) ter na drugih pogovorih z vsemi deležniki o sistemu dolgotrajne oskrbe ter v javnosti posreduje in zastopa sledeča stališča:
I. Uvodno
V KSS PERGAM menimo, da v Sloveniji nujno potrebujemo Zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim je to področje potrebno sistemsko urediti in jasno ločiti od storitev, ki se zagotavljajo v okviru obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja. Pozdravljamo predlog za vzpostavitev novega obveznega socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki mora zavarovancem ob nastanku zavarovalnega primera zagotoviti storitve dolgotrajne oskrbe in financiranje teh storitev, s čimer se zagotavlja dostojanstvo starajočih in drugih upravičencev do storitev dolgotrajne oskrbe.
II. Postopek obravnave zakona
V KSS PERGAM odločno zavračamo način, kako je resorno ministrstvo (MZ) v javnost posredovalo predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDO). KSS PERGAM že dolga leta opozarja na nujnost zakonske ureditve področja dolgotrajne oskrbe in na negativne posledice, ki jih trenutno stanje na tem področju povzroča državljanom Republike Slovenije. Skupaj s preostalimi sindikalnimi centralami smo v okviru Ekonomsko socialnega sveta (ESS) že mnogokrat pozvali vsakokratno Vlado Republike Slovenije, da pripravi sistemski zakon za ureditev tega področja in na našo zadnjo pobudo je bil na 329. seji ESS, ki je bila 12. junija 2020, sprejet sklep: »Ekonomsko-socialni svet ustanovi Pogajalsko skupino Ekonomsko-socialnega sveta za pripravo Predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Pogajalsko skupino Ekonomsko-socialnega sveta za pripravo Predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bosta obravnavali predloga obeh zakonov, preden gresta v javno obravnavo.«
Ravnanje MZ, ki je dalo v javno razpravo ZDO, preden bi se prvič sestala formirana pogajalska skupina ESS, torej ne pomeni samo kršitve Pravil delovanja ESS, temveč tudi njegovih konkretnih sklepov in tripartitno sprejetih odločitev. Ne gre zgolj za to, da je predlagatelj zakona kršil navedeni ustanovni akt ESS in sprejete sklepe ESS, po našem mnenju postopek priprave in način, kako je šel predlog v javno razpravo (očitno brez predhodne uskladitve vsaj ključnih rešitev medresorsko in koalicijsko ter s socialnimi partnerji, na kar kažejo tudi nekateri odzivi v javnosti, celo preostalih ministrstev) kažeta na to, da je namen, da zakon NE bi bil sprejet. Na tako pomemben področju si takega ravnanja po našem ne bi smeli privoščiti in poudarjamo naše pričakovanje, da bo stekel pravi pogajalski postopek v okviru ESS, da bo o ključnih rešitvah doseženo soglasje ter da bodo dogovorjene vsebine zakona imele garancijo Vlade Republike Slovenije, da bo storila vse v njeni moči, da bi bile v usklajeni obliki kasneje v državnozborskem postopku tudi sprejete, kot je veljalo še pri vsaki pomembni spremembi sistemov socialnih zavarovanj (pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševstvo ter za primer brezposelnosti).
III. Ključne dileme
V javnosti, s strani interesnih organizacij in med političnimi strankami se kot ključno vprašanje (in tisto, zaradi katerega je doslej propadel še vsak poskus sprejema zakona, ki bi urejal sistem dolgotrajne oskrbe) izpostavlja način financiranja. Zaznati je pomisleke glede dodatne obremenitve dela (tako na strani delavca kot delodajalca) v obliki novega prispevka za dolgotrajno oskrbo.
V KSS PERGAM vidimo ključna vprašanja drugje. Samo financiranje je seveda pomembno vprašanje, pri čemer predlagatelj tudi slučajno še ni podal dovolj jasnih obrazložitev in izračunov, ki bi utemeljevali takšno ali drugačno prispevno stopnjo. S samim konceptom socialnega zavarovanja in posledično prispevkov za takšno novo socialno zavarovanje pa se v KSS PERGAM strinjamo in ga podpiramo. V času ekonomske in socialne krize v preteklem desetletju se je po našem mnenju pokazalo, da samo robustni, na solidarnostni način financirani sistemi socialnih zavarovanj lahko brez večjih posledic zagotovijo čim bolj stabilno delovanje teh sistemov. Poleg vprašanja višine prispevka in osnove, od katere bi se nov prispevek plačeval, je za nas je ključno predvsem vprašanje, kaj bodo zavarovanci za plačani prispevek (pri)dobili.
Tukaj vidimo bistveno vprašanje koncepta, ki je bil dan v javno razpravo. Izhajajoč iz 10. člena ZDO (»Obvezno zavarovanje za DO je socialno zavarovanje za osebe, ki jih določa ta zakon, za finančna tveganja, ki so posledica bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali trajno, in ki so odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.«) razberemo temeljno dilemo, ki se nato vleče čez celoten osnutek zakona: za kaj se zavarujemo?
Naše mnenje je, da bi moralo biti novo socialno zavarovanje namenjeno zavarovanju za riziko potrebe po storitvah dolgotrajne oskrbe (enako kot riziko nastanka bolezni, ki zahteva zdravljenje, ne pa kot riziko izgube dohodka, ki pomeni upravičenost do bolniških ali npr. pokojninskih prejemkov). Te storitve so nato v primeru nastanka rizika zagotovljene v okviru sistema dolgotrajne oskrbe in krite iz novega zavarovanja. Iz citiranega člena in skozi vsebino zakona pa se vleče logika, da so zavarovanci zavarovani za finančna tveganja in v določenih primerih upravičeni do denarnega prejemka, ne nujno do storitev dolgotrajne oskrbe.
Opisana dilema ima lahko pomembne posledice: sprejem predlaganega koncepta lahko pomeni, da bo imela vsakokratna Vlada RS »odpustek«, da ji torej ne bo potrebno zagotavljati v zadostni meri kapacitet formalnih storitev dolgotrajne oskrbe; nadalje se lahko krepi področje neformalne oskrbe, ki ima svoje pasti, kot opisuje tudi spremno gradivo (vpliv na trg dela, na enakost spolov in družbenih skupin, na možnost kariernega razvoja moških in žensk, etc); nenazadnje ni mogoče podpirati nenamenske porabe namensko zbranih sredstev skozi prispevke zaposlenih in drugih skupin, na možnost katere je opozorjeno v poglavju primerjave tujih sistemov).
Izhajajoč iz vprašanja, za kaj smo (bi bili) zavarovani državljani in državljanke, sledi tudi logično nadaljnjo vprašanje: kakšna mora biti potrebna javna mreža izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe, da bodo pokrite vse potrebe po teh storitvah. Poudarjamo vprašanje obsega javne mreže, ki bi bilo financirano iz sistema socialnega zavarovanja, medtem ko zakonsko možnost izvajalcev dolgotrajne oskrbe zgolj z dovoljenjem pristojnega organa brez podeljene koncesije v kombinaciji z možnostjo koriščenja denarnih prejemkov namesto storitev (ki se zagotavljajo preko javne mreže) vidimo kot največjo past predlaganega koncepta in nevarnost privatizacije tega področja.
IV. Konkretne pripombe k zakonskim členom
V nadaljevanju podajamo konkretne pripombe k zakonskim členom, pri čemer izrecno poudarjamo, da si glede na to, kakšna pojasnila in gradiva ter izračuni nam bodo predstavljeni na pogajalski skupini ESS, pridržujemo pravico do spremembe naših predlogov in do podajanja novih pripomb v nadaljnjem postopku sprejemanja zakona.
7. člen: Nacionalni program DO naj se pred sprejemom obravnava na ESS ter se pridobi mnenje ESS. V povezavi z 146. členom opozarjamo, da se nam zdi predvideni rok sprejema (2 leti po uveljavitvi zakona) bistveno predolg glede na zaostanek pri urejanju tega področja.
10. člen: Obvezno zavarovanja za DO naj bo zavarovanje za primer nastanka potrebe po storitvah DO in ne za finančna tveganja. Temu principu morajo slediti v zakonu tudi predvidene pravice zavarovancev.
11. člen: Ni dovolj zagotoviti plačilo pravic iz DO, zagotovljene morajo biti storitve DO.
12. člen: Definirati je potrebno, kaj naj bi obsegalo prostovoljno zavarovanje: samo nadstandard (nujno potrebno je v soglasju socialnih partnerjev dogovoriti, kaj sploh je standard, enako kot košarica pravic pri zdravstvenem zavarovanju! To vprašanje je ključno tudi pri 9. odstavku 17. člena, ki limitira navzgor ceno »standardne« namestitve, kar izrecno pozdravljamo in podpiramo), dodatne storitve, zagotavljanje DO pri čistih zasebnikih?
18. do 21. člen: Problematika izvajanja pravic v obliki denarnih prejemkov – kot zgoraj opisano, takšnim rešitvam iz načelnih razlogov nasprotujemo, saj se nam zdijo nesistemske in lahko povzročajo neželene posledice ter predvsem dajejo alibi državi, da v prihodnosti ne zagotovi dovolj kapacitet za izvajanje storitev DO. Denarne pravice podpiramo zgolj kot alternativno izvajanje pravic, kadar koriščenje pravic v obliki storitev ni mogoče (18.-20. člen), pri čemer je pomemben dejavnik lahko tudi primerna distanca institucionalne oskrbe od kraja bivanja zavarovancev, vendar je pri tem nujno potrebno določiti jamstvo države, da bo v določenem roku vsakemu, ki te storitve potrebuje, le-te tudi zagotovila. Za te zavarovance naj se po potrebi določi tudi zneske, višje od predvidenih (3. odst. 21. člena – opozarjamo tudi na napačen preračun glede na vrednosti v 17. členu!), ki bodo zagotavljali možnost oskrbe, kadar je država ne more zagotoviti. Denarni prejemki kot svobodna izbira posameznika (1. odst. 21. člena), pod pogojem, da je posamezniku dejansko zagotovljena pripadajoča ustrezna storitev DO, pa po našem mnenju niso skladni z namenom novega socialnega zavarovanja, omogočajo nenamensko porabo zbranih sredstev, spodbujajo neformalno oskrbo (za katero predlagatelj v spremnem gradivu našteva njene negativne lastnosti) in neformalno delo oziroma delo na črno, ter v primeru oseb v finančni stiski daje zgolj vtis svobodne izbire, ki to v resnici ni. Socialne stiske naj rešujejo druge oblike zavarovanja (dostojne pokojnine!) ter socialnega varstva. Izrecno poudarjamo, da naši predlogi ne zadevajo obstoječih prejemnikov denarnih pravic (dodatek za pomoč in oskrbo), ki jih konec koncev ščitijo dokončne in pravnomočne odločbe in ustavno varstvo prepovedi v pridobljene pravice. Prav tako dopuščamo možnost morebitno drugačno ureditev v prehodnem obdobju, v katerem naj bi bila vzpostavljena mreža storitev DO glede na potrebe prebivalstva.
22. člen: 6. odstavek ni jasen in določa relativno pozno in zgolj delno (10%) obveznost zagotovitve pravice, ki je priznana z izvršljivo odločbo – predlagamo krajši rok in višji odstotek.
24. člen: Predlagatelj naj pojasni, kakšne so izbire, ki jih ima upravičenec po 7. odstavku.
28. člen: Menimo, da bi o pravicah iz dolgotrajne oskrbe moral odločati izvedenski organ, pri čemer ponavljamo naše stališče, ki smo ga že večkrat izrazili pri usklajevanju zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja, in sicer da bi bilo potrebno vzpostaviti enotni izvedenski organ, ki bi lahko izvajal naloge za vse navedene oblike socialnih zavarovanj, vključno z izvedenskimi nalogami v zvezi s pravicami iz dolgotrajne oskrbe.
30. člen: V drugem odstavku naj se doda, da je zavarovanec dolžan opravičiti svojo odsotnost in navesti opravičljive razloge le, če je to mogel in moral storiti, v kolikor ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje v skladu s pravili ZUP.
33. člen: Kakšni so razlogi, da se predlaga vročanje, drugačno od pravil ZUP?
40. člen:
– napačen sklic v prvem odstavku (pravilno: »Izvajalci iz prvega odstavka…«);
– mešanje dveh oblik obveznega zavarovanja – ali zakon res določa jasno razmejitev med pravicami in njihovim financiranjem iz DO in OZZ?
41. člen:
– napačni sklici v prvem odstavku
– ali so zajeti vsi profili, ki so že danes vključeni v zagotavljanje DO? Kako je z uporabo 38. člena ZZDej-K v DO? To bi bilo smiselno urediti!
42. člen: Predlagatelj naj pojasni, kaj so »pogodbeni delavci pri izvajalcih dejavnosti DO«? Vztrajamo, da se zahteva zaposlitev potrebnega kadra.
50. člen: Predlagamo, da se uredi možnost statusa oskrbovalca, ki bi želel delati s polovičnim delovnim časom analogno ureditvi pri starševskem zavarovanju.
53. člen: Ali predlagano zvišanje prejemka v primeru oskrbe več kot enega upravičenca velja tudi v primeru iz drugega odstavka?
55. v povezavi s 56. in 57. členoma: Ni jasna ureditev pravic oskrbovalca v primeru nastanka zavarovalnih primerov po drugih zakonih (OZZ, starševsko varstvo). Prav tako ni jasen položaj oskrbovanca v teh primerih.
65. člen: Zakaj niso določene pristojnosti in naloge sveta zavoda? Se subsidiarno uporablja Zakon o zavodih?
69. člen: Obseg in standard storitev iz DO v javni mreži ni mogoče prepustiti zgolj podzakonskemu aktu posameznega ministra temveč mora biti predmet tripartinega usklajevanja in soglasja socialnih partnerjev. (gl. pripombo k 12. členu)
70. člen: Za zaposlene pri izvajalcih v javni mreži predlagamo tudi smiselno uporabo Kolektivne pogodbe za javni sektor in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti ter uporabo določil sistema plač v javnem sektorju za zaposlene pri izvajalcih DO v javni mreži.
72. člen: Kakšno je razmerje med tretjim in šestim odstavkom?
73. člen: Elaborat vpliva na socialno okolje in zdravje bi moral biti med obveznimi sestavinami študije upravičenosti podelitve koncesije.
77. člen: Kakšne so posledice, če izvajalec ne pridobi dovoljenja z dnem začetka opravljanja koncesijske dejavnosti?
85. člen: Kaj pomeni drugi odstavek? (gl. pripombo k 40. členu)
88. člen: Načeloma ne nasprotujemo dodatnemu prispevku, vendar se zdi, da se celotno področje rešuje samo s prispevki iz plač. Gre za širši družbeni problem, kot zgolj problem zaposlenih (nekdanjih, aktualnih ali bodočih).
89. člen: Kdo plačuje prispevke delodajalca v navedenih primerih?
95. člen: Ali je zagotovljena zadostna kadrovska struktura za izvajanje novega sistema zavarovanja za DO na ZZZS?
97. in 98. člen: Prenos nekaterih ključnih pristojnosti na področju DO iz skupščine ZZZS na UO ZZZS je po našem mnenju nesistemski in nesprejemljiv.
105. člen: Kje bodo ob uvedbi sistema ocenjevalci dobili 3 leta delovnih izkušenj na področju izvajanja DO, če se sistem šele postavlja? Ali bo to izvedljivo?
106. člen:
– Zakaj obseg storitev ni med obveznimi sestavinami pogodbe?;
– Ali in v katerih primerih in pod kakšnimi pogoji lahko ZZZS zavrne sklenitev pogodbe s koncesionarjem (ali javnim zavodom) oziroma je ne podaljša?
X. in XI. Poglavje:
V okviru nadzora in skrbi za kakovost predlagamo razmislek o uvedbi varuha pravic koristnikov pravic iz dolgotrajne oskrbe, ki bi izvajal podobne naloge kot varuh pacientovih pravic. Menimo, da bi tak nadzor, ki bi bil komplementaren nadzornim mehanizmom, ki jih predvideva predlog zakona, lahko pozitivno prispeval k implementaciji in kakovostnemu izvajanju sistema dolgotrajne oskrbe.
148., 149., 155. ter 157. člen: Opozarjamo na izjemno pomembno pravno vprašanje: glede na to, da so na upravičencem po tem zakonu že priznane pravico po do sedaj veljavnih zakonih, je potrebno izjemno pozornost nameniti prehodu na nov sistem, saj so njihove pravice ustavno varovane kot pridobljene pravice, ki jih ščiti več določb Ustave RS. Po pregledu navedenih členov ni popolnoma jasno, ali upravičenci po tem zakonu obdržijo svoje pravice in se jim podelijo nove le na njihov predlog, ali in v katerih primerih se postopek uvede po uradni dolžnosti. Nenavadno je tudi različno urejanje za različne skupine in predvsem ni jasna lestvica iz 157. člena, 4. odstavka – po višini manjka 3. kategorija denarnega prejemka za DO.
151. člen: valorizacija prejemka oskrbovalca družinskega člana ni usklajena z Zakonom o minimalni plači!
Ljubljana, 9.9.2020
Jakob Počivavšek, predsednik KSS PERGAM