Drage Pergamovke, dragi Pergamovci,
Praznik dela je praznik svobode. Je praznik svobodnega razpolaganja s svojim prostim časom, jasno ločenim od delovnega, je praznik osvobojenosti od skrbi za svoje preživetje, saj naj bi pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo zagotavljalo dostojno življenje in je praznik svobode izražanja, svobodnega združevanja v sindikate, svobodnega odločanja o pravici do stavke in sodelovanja na protestih.
Praznik dela je delavski praznik in v svojem bistvu sindikalni praznik. Ker je namen vsakega praznika praznovanje, velja našteti nekaj razlogov za praznovanje. In ključno zaslugo za to, da imamo razloge za praznovanje, imamo prav sindikati.
Brez sindikatov Slovenija danes ne bi bila edina evropska država, kjer minimalna plača že dosega prag dostojnosti po evropski direktivi o minimalni plači; brez sindikatov minimalna plača ne bi bila 2,5 krat višja kot leta 2005, dodatke pa bi imeli še vedno vključene v minimalno plačo.
Zaradi sindikalnih prizadevanj na vseh ravneh imamo v Sloveniji še vedno relativno velik delež delavcev pokrit s kolektivnimi pogodbami, rast plač v zadnjih 20 letih je za četrtino presegala inflacijo, končno se sklepajo tudi kolektivne pogodbe, po katerih najnižje osnovne plače niso več nižje od minimalne. Po podatkih raziskovalcev imajo delavci, ki niso sindikalno organizirani, tudi za 15 % nižje plače od sindikalno organiziranih. Tudi delavci, ki niso zaposleni pri delodajalcu, pri katerem je organiziran sindikat, se za svoje pravice lahko marsikdaj zahvalijo sindikatu – ker si delodajalec ne more privoščiti izgube delavcev, jim mora zagotoviti vsaj približno takšne pravice, kot jih imajo zaposleni pri konkurenci, kjer je organiziran sindikat.
Brez boja sindikatov pri usklajevanju zakonodaje bi bil praznik dela danes praznik svobode za delodajalce – svobodno bi lahko odpuščali delavce in bili bi prosti plačevanja stroškov prevoza in prehrane, za upokojitev bi morali že zdavnaj delati bistveno dlje, številne javne storitve pa plačevati iz lastnega žepa.
Seveda bi si bilo iluzorno delati utvare, da so razmere idilične in da je postorjeno vse. Še zdaleč ne – borba za delavske pravice ni nikoli končana borba. Dogodke, zaradi katerih praznujemo prvi maj, so sprožili delavci, ki so stopili skupaj in tudi danes je premik na bolje možen samo organizirano, če združimo moči. Zato je ključno, da se delavci vključujejo v sindikate. To velja za vse, za redno zaposlene in za prekarne delavce. Slabo stanje na področju prekarnosti v Sloveniji je neposredna posledica dejstva, da je Slovenija pri organiziranosti delavcev v nestandardnih oblikah zaposlitve na repu držav EU.
Brez v sindikate organiziranega delavstva ne bi bilo niti praznika dela, zato se velja veseliti vsakega uspeha pri izboljšanju položaja delavcev, hkrati pa biti občutljiv za kršitve pravic delavcev, za prekarnost, za socialno izključenost, ki je največja zlasti v okoljih, kjer delavci niso sindikalno organizirani. Oboje nas opozarja, da se je za delavske pravice vredno boriti, saj nikoli niso podarjene, še manj pa samoumevne.
To je bistvo praznika dela, zato celotna ekipa KSS PERGAM vsem delavkam in delavcem, zlasti pa pergamovkam in pergamovcem, želimo ponosen praznik dela.
Živel 1. maj, praznik dela!