Konfederacija PERGAM ima v petek, 30. septembra 2011 v Ljubljani svojo 4. Generalno skupščino – Kongres KSS PERGAM.
4. GENERALNA SKUPŠčINA Konfederacije sindikatov Slovenije PERGAM bo potekala v petek, 30. septembra 2011 s pričetkom ob 10.00 uri v Konferenčni dvorani poslovne stolpnice TR/3, na Trgu republike 3 v Ljubljani.
Tokratni Kongres je za PERGAM še posebnega pomena, saj bo z izvolitvijo novega vodstva predstavljal prelomnico naše sindikalne konfederacije, hkrati pa obeležuje tudi 20. obletnico Pergamovega delovanja.
Naše Generalne skupščine se bodo udeležili predstavniki socialnih partnerjev, kolegi iz slovenskih sindikalnih central in kolegi iz evropskih prijateljskih organizacij.
V nadaljevanju objavljamo UVODNO BESEDO PREDSEDNIKA KSS PERGAM na Generalni skupščini KSS PERGAM, 30. 09. 2011:
Dragi Pergamovci,
člani Generalne skupščine,
spoštovani stanovski kolegi,
še posebej člani UNI EUROPA Grafika,
spoštovani vabljeni gostje.
Preteklo obdobje je zaznamovala globoka in resna kriza, obdobje, ki je pred nami, žal ne naznanja okrevanja, temveč najavlja, po moji oceni, še globljo krizo. Posledice obeh bodo, če se ne bo nič spremenilo v politiki in glavah odgovornih, nosili in plačali zaposleni. To je žal v zadnjem obdobju nekakšna stalnica v naši državi, ki se deklarira za socialno in pravno državo.
Zaposleni dnevno izgubljajo službe in svojo perspektivo, nezaposlenih je že več kot 110.000, v naslednjih letih se bo nezaposlenost še povečevala in ne zmanjševala. Novih delovnih mest in vlaganj v razvojne programe, ki naj bi odprli delovne perspektive delavstvu, praktično ni od nikoder. Zaposlitvene možnosti za nezaposlene in zlasti za mlade se dramatično zmanjšujejo – delež brezposelnih mladih je nad povprečjem EU (Slo 18,4 %, EU 17,4 %). Socialna slika Slovenije se hitro poslabšuje, socialne razlike se povečujejo, razlika med najvišjo in najnižjo plačo prav tako, pod pragom revščine (v letu 2010) živi že 250.000 ljudi, 30.000 več kot leto prej, povečuje se neenakost pri porazdelitvi dohodka.
Z drugimi besedami, zaposlenim se ne le kratijo osnovne pravice, temveč se jim zapirajo možnosti za nove delovne in druge perspektive, za večjo blaginjo. Zato so ta vprašanja tudi ključna in prioritetna za sindikate.
To je račun, ki ga imajo zaposleni in delavstvo že na mizi. Na drugi strani tisti, ki so bili botri takim razmeram, uživajo lagodno življenje, nekaznovano se sprehajajo polnih žepov, v mnogih primerih nakradenega denarja.
In kot da to za zaposlene ni dovolj! Račun za svojo nesposobnost in pohlep bi radi posamezni delodajalci izstavili delavcem z znižanjem plač, znižanjem dodatkov za delovno dobo, znižanjem dodatkov za pogoje dela ali z njihovim ukinjanjem, metanjem ljudi na cesto brez vsakršnih pravic preko slamnatih podjetij, šikaniranjem in mobingiranjem zaposlenih. Vse zato, da bi lahko v svoje žepe pobasali še več denarja, dobička, ki so ga s svojim trdim delom soustvarjali zaposleni, ali da bi lahko še več pokradli.
Vsemu temu je potrebno odločno narediti konec – prihaja čas, ko bo potrebno s sindikalnim in delavskim uporom pomesti s takšnimi ljudmi in njihovimi apetiti.
Današnja skupščina Pergama je pravo mesto, da Pergamovci brez zadržkov opozorimo vse socialne partnerje, gospodarsko in politično elito, da tako ne gre več, da prihaja dan, ko bo tudi delavstvo izstavilo svoj račun, tudi brez sindikatov, če bodo ti ostali nemi.
Današnja skupščina je tudi pravo mesto, da Pergamovci opozorimo socialne partnerje v papirništvu, da ponovno premislijo o svojih radikalnih zahtevah (zame so zelo žaljive) in da ocenijo, ali naj razvoj v tej dejavnosti sloni na konstruktivnem socialnem dialogu, ali je perspektiva zaupanje partnerjev, kjer dana beseda nekaj šteje, ali pa konflikt, delavski in socialni upor, ki bo sledil vztrajanju delodajalcev na zahtevah, ki pomenijo radikalno znižanje pravic delavcev v tej dejavnosti.
Kriza ni posledica zunanjih dejstev, v Slovenijo ni uvožena iz tujih gospodarskih okolij. Povzročili in poglobili so jo v veliki meri managerji – tajkuni, ki so ali pokradli močna in perspektivna podjetja ali pa so zaposlenim obesili okoli vratu velike kredite, ki so jih za nakup podjetij dobili na tuj račun, brez jamstev in le na »dobro ime«. S takšnimi »bolnimi« potezami in pohlepom so perspektivna podjetja in zaposlene oropali tako razvoja kot tudi delovnih mest. Danes so mnoga podjetja propadla in so žal le še zgodovina (npr. Delo-Revije) ali pa je njihov razvoj zaustavljen in zato životarijo. Pri tem nihče od teh tajkunov ni za zapahi in tudi nikdar ne bo. Tudi zato, ker imajo politične botre. In kaj je naredila vlada? NIč!
In v takšnih razmerah – ko si gospodarske in politične elite privoščijo in imajo vse, zaposleni pa nič, naj bi se vlada šla reforme. In to zato, da bo zaposlenim »jutri bolje«. PARADOKS IN LA??! Kakšen paradoks, kakšna laž!
Posledice krize so naravnost katastrofalne in uničujoče za nadaljnji gospodarski razvoj in blaginjo ljudi. Soočeni smo z velikim padcem bruto domačega proizvoda (v letu 2009 je bila rast BDP – 8,1 %) in resno grožnjo, da bo tudi v prihodnjem letu ta rast negativna, velikim primanjkljajem sektorja države, naraščanjem bruto dolga (najhitreje v EU), visoko stopnjo zadolženosti podjetij (kratkoročna zadolženost je 50 % večja kot v EU), izgubo državnih bank in njihovo nenehno dokapitalizacijo na račun davkoplačevalcev, veliko zadolženostjo države, tudi v tujini, dramatičnim znižanjem davka na dohodke v proračunu (v zadnjih dveh letih za dve tretjini s tendenco nadaljnjega padanja) in tako naprej. Mnogi od teh vzrokov so bistveno oslabili obe blagajni, zlasti pokojninsko, kar je vlada načrtno zamolčala.
In kdo je odgovoren za takšne razmere, za dolg, ki ga bo plačevalo več generacij? Nesporno vlada. Ta se je najprej lotila reform, pa še to brez socialnih partnerjev, namesto da bi prioritetno sprejemala ukrepe za oživitev in spodbujanje gospodarskega razvoja, za nova investicijska vlaganja, za večjo podporo bank perspektivnim razvojnim načrtom, za razbremenitev gospodarstva in stroškov dela, kar bi bilo vsekakor ekonomsko in razvojno bolj upravičeno kot že vnaprej na neuspeh obsojeni nekateri socialni transferji in subvencije, ki so jih prejemali tudi tajkuni.
V času vladanja te vlade se je domači javni dolg te države podvojil, zunanji dolg pa je celo petkrat večji. Namesto jasne ekonomske in razvojne politike ter ukrepov je vlada gledala v semafor in skakala po nemško-francoskih vlakih. S tem je vlada izkazala svojo nesposobnost in po propadlih reformnih ukrepih na referendumih tudi svojo nekredibilnost. Nadaljevanje teh trendov bi samo še bolj ogrozilo gospodarski razvoj in položaj zaposlenih.
Zato sem kot predsednik Pergama zahteval tudi odstop predsednika vlade in ministra za delo. Pravilnost te zahteve so dokazali zadnji dogodki. Ne samo, da ne obžalujem izrečenih zahtev (še manj pa se bojim njihovih posledic), menim celo, da bi to moral storiti bistveno prej in da bi za takšno zahtevo morali stati vsi sindikati. Ni šlo za politično dejanje, temveč za dejanje, ki naj bi preprečilo še večjo bedo in brezperspektivnost zaposlenih in drsenje države v brezno brez izhoda. V takšnih razmerah bi enako zahtevo naslovil na vsako vlado, ne glede na njeno politično barvo.
In danes od te iste vlade poslušam, da so sindikati, zato ker so podrli vse reforme, krivi za znižanje produktivnosti slovenskega gospodarstva. Da so sindikati odgovorni za politično krizo, da so glavni krivec za znižanje bonitete naše države.
Diletantska laž za naivneže! če pa jih izreče član vlade, ki v ospredje postavlja strokovnost (g. Gaspari), pa ta laž preraste tudi v načrten poskus diskreditacije sindikatov. Priročen in naiven alibi za veliki javni finančni dolg in primanjkljaj, za zadolževanje vse vprek, tudi za tajkunske kredite, nasedle poslovne odločitve bank, ki jih vodijo politične elite in lobiji. To je enako, kot če bi delavcem in sindikatom naprtili odgovornost za plaz stečajev (v zadnjih dveh letih jih je bilo vsako leto blizu petsto). In če ne veste: zadolžitev teh podjetij, ki gredo v stečaj, in to kratkoročna, je letos bila 1,8 milijarde EUR, lansko leto pa 1,3 milijarde EUR.
In za to naj bi bili krivi sindikati in delavci. Blišč in beda vladajoče politike. ZATO TUDI SMO TAM, KJER SMO! Počasi in sigurno lezemo v scenarij, ki je lahko podoben grškemu.
Spoštovani,
Jutri nas čakajo izjemno zahtevne naloge, ne le o vprašanju plač, kolektivnih pogodb, delovnih mest, standardu ljudi, temveč predvsem o tem, kakšno družbo je potrebno na novo zgraditi, da bo gospodarsko učinkovita in socialno naravnana in pravična. To je odločujoča – ključna naloga sindikatov, ki se bodo morali, po mojem trdnem prepričanju, odmakniti od politike »status quo«, ki ni perspektivna in je lahko pogubna tako za zaposlene, kot za sindikate. Ni dvoma, da bo potrebno reformirati nekatere sisteme, vendar le pod pogojem:
- da bodo bremena izhoda iz krize in predlaganih reform pravično porazdeljena na vse, ne le na delavstvo,
- da se okrepi delavska in sindikalna solidarnost, pri čemer je solidarnost potrebno na novo definirati na način, da bo tudi pravična. Preprosto povedano: reforme ni možno obesiti le delavstvu in zlasti srednjemu sloju, kot je to praksa, kar narekuje tudi resen premislek o dohodninski zakonodaji, po kateri srednji sloji plačujejo enako dohodnino kot tajkuni,
- da se dosledno uveljavijo načela pravne države, da bodo tudi tisti, ki so pokradli podjetja in jih spravili na boben, dosledno odgovarjali za svoja dejanja,
- da bodo rešitve slonele na socialnem dialogu, ki ga je ta vlada dokončno uničila in diskreditirala. če je kaj tej vladi še posebej zameriti, je to, da je kot levo sredinsko usmerjena poteptala socialni dialog in izključila Ekonomsko socialni svet iz sprejemanja ključnih odločitev. S tem je dala slab zgled tudi za socialni dialog v privatnem sektorju, ki čedalje bolj postaja enako neučinkovit kot socialni dialog na ravni države.
Potrebujemo torej konsenz sindikatov, delodajalcev, politike, stroke – vseh pomembnih dejavnikov o temeljnih razvojnih in socialnih vprašanjih naše družbe. Tu je odgovornost sindikatov ključna, to je predpogoj za izhod iz krize, za izvedbo, po mojem mnenju, potrebnih reform. V nasprotnem se delavstvu ne piše dobro!
S temi zaključnimi mislimi se zahvaljujem vsem Pergamovcem, ki so z znanjem in prizadevanji, s pravo srčno vnemo in globoko pripadnostjo gradili Pergam in zato tudi bili uspešni.
Uspeha želim tudi novemu vodstvu, vsem mladim, ki prihajajo na odgovorne naloge, da se bodo srčno borili za delavske interese in za Pergam. Moj pravočasen in prostovoljen umik omogoča, da se pri tem izkažejo in da popeljejo Pergam v nove zmage.
Hvala!
Dušan Rebolj, univ.dipl.ekon.
Predsednik KSS Pergam