Včeraj smo v KSS PERGAM skupaj s Sindikati v zdravstvu (SZS) PERGAM vložili ZAHTEVO ZA USTAVNO PRESOJO ZAKONA O NALEZLJIVIH BOLEZNIH TER ODREDBE MINISTRA ZA ZDRAVJE O ZAČASNIH UKREPIH NA PODROČJU ORGANIZACIJE ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI ZARADI OBVLADOVANJA NALEZLJIVE BOLEZNI COVID-19.
IZJAVA ZA JAVNOST, 3.12.2020
ZAHTEVA ZA USTAVNO PRESOJO ZAKONA O NALEZLJIVIH BOLEZNIH TER ODREDBE MINISTRA ZA ZDRAVJE O ZAČASNIH UKREPIH NA PODROČJU ORGANIZACIJE ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI ZARADI OBVLADOVANJA NALEZLJIVE BOLEZNI COVID-19
KONFEDERACIJA SINDIKATOV SLOVENIJE – PERGAM (KSS PERGAM) je skupaj s SINDIKATI V ZDRAVSTVU SLOVENIJE PERGAM (SZS PERGAM) po svojem pooblaščencu na Ustavno sodišče naslovila zahtevo za ustavno presojo 37. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Ur. l. RS 33/06 in naslednji), ki ministru za zdravje omogoča omejitev pravice do stavke zdravstvenim delavcem in zdravstvenim sodelavcem, ter dveh členov Odredbe o začasnih ukrepih na področju organizacije zdravstvene dejavnosti zaradi obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Ur. l. RS št. 164/2020 z dne 13.11.2020), ki jo je izdal minister za zdravje na podlagi prej navedene sporne določbe Zakona o nalezljivih boleznih. Z Odredbo je minister za zdravje ne le omejil, temveč prepovedal pravico do stavke zdravstvenim delavcem in jim hkrati prepovedal koriščenje letnega dopusta in koriščenje presežka ur.
Nikakršnega dvoma ni, da so razmere epidemije takšne, da do določene mere upravičujejo sprejem ukrepov, ki posegajo tudi v pravice posameznikov ali skupin posameznikov. Ne glede na to pa morajo biti vsi sprejeti ukrepi skladni z Ustavo RS, sorazmerni in nujni, ne smejo biti arbitrarni in ne smejo povzročiti neenake obravnave. Navedeni pogoji v primeru sporne odredbe niso izpolnjeni.
Potrebno je poudariti, da je pravica do stavke zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev omejena že v običajnih razmerah, in sicer pravico do stavke v zdravstveni dejavnosti, vključno z njenimi omejitvami, ureja Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki določa tudi minimum delovnega procesa, ki ga morajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci izvajati v času stavke. Skladno z Ustavo RS ter na podlagi 7. člena Zakona o stavki gre za omejitev pravice do stavke na zakonski ravni. Zakon o nalezljivih boleznih na drugi strani ne daje nikakršnega okvira za nadaljnje omejevanje pravice do stavke zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, predvsem pa prepušča možnost omejevanja pravice do stavke podzakonskemu urejanju ministra. Navedeno je po našem prepričanju neskladno z ustavnim določilom, da je pravica do stavke lahko omejena le z zakonom, ki mora morebitne omejitve tudi jasno opredeliti, česar Zakon o nalezljivih boleznih ne vsebuje.
Na podlagi citirane sporne določbe Zakona o nalezljivih boleznih je minister za zdravje sprejel odredbo, s katero je zdravstvenim delavcem stavko ne le omejil temveč kar prepovedal ter jim hkrati prepovedal še koriščenje letnega dopusta in viška ur. Navedeno je po našem prepričanju v več elementih neskladno z Ustavo. Kot navedeno tako Ustava RS kot tudi Zakon o nalezljivih boleznih (slednji sicer na sporen način, kot je bilo že navedeno) omogočata zgolj omejitev pravice do stavke, ne pa tudi njeno (popolno) prepoved, zato je minister z odredbo presegel tudi (sicer neustavno) zakonsko pooblastilo. Prav tako je stavka prepovedana vsem zdravstvenim delavcem, ne glede na to, ali je njihovo delo kakorkoli povezano z epidemijo ali ne, zaradi česar je ukrep ministra po našem mnenju evidentno nesorazmeren. Odredbo ministra moramo tako označiti kot nezakonito in protiustavno.
Prav tako je po našem prepričanju sporna prepoved koriščenja letnega dopusta in viška ur, saj gre za nesorazmeren in nenujen ukrep. Letni dopust se namreč že po splošnih pravilih koristi v dogovoru med delavcem in delodajalcem, upoštevaje tako potrebe delovnega procesa, kot tudi potrebe delavca za počitek in usklajevanje njegovih družinskih obveznosti. Splošna prepoved koriščenja letnega dopusta in viška ur zato ni nujna in sorazmerna, hkrati pa onemogoča koriščenje letnega dopusta ali viška ur tistim zdravstvenim delavcem, za katere tudi v času epidemije ni nobenega razloga na strani delovnega procesa, da ne bi mogli koristiti letnega dopusta kot temeljne pravice zaposlenih, ki izhaja tudi iz temeljnih aktov Združenih narodov in Mednarodne organizacije dela.
Sindikati smo ministra za zdravje večkrat pozivali k dialogu, prav tako smo večkrat opozorili na neizvajanje zavez iz stavkovnega sporazuma iz leta 2018, kjer ena od nerealiziranih zavez ostaja sprejem standardov in normativov za zdravstvo in opozorili tudi na možnost stavke v zvezi s tem, vendar odziva s strani Ministrstva za zdravje žal ni bilo.
Ob navedenem ni nepomembno dejstvo, da delavci v zdravstvu in sociali v tem obdobju delajo v nemogočih pogojih in pod nečloveškimi obremenitvami, ki jih številni ne zdržijo več, tudi zaradi predolgih delovnikov in pomanjkanja odmorov in počitkov, kaj šele letnih dopustov. S tem je ogroženo njihovo zdravje ter povečano tveganje za napake pri njihovem delu. Kljub temu je njihova obravnava pri plačilu za delo v teh razmerah različna, marsikje pa ponovno prihaja tudi do nedopustnih zamud pri izplačevanju dodatkov za delo v nevarnih razmerah. S popolno prepovedjo pravice do stavke je vsem zdravstvenim delavcev v nasprotju z Ustavo odvzeta vsakršna možnost, da se v skrajnem primeru za svoje pravice postavijo tudi z uporabo pravice do stavke ob omejitvah, ki jih določa Zakon o zdravstveni dejavnosti, kar je bil tudi razlog, da je bila zahteva za ustavno presojo vložena.
Jakob Počivavšek, predsednik KSS PERGAM