IZJAVA ZA JAVNOST: Sprejemanje Uredbe o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov

Konfederacija sindikatov Slovenije PERGAM in Visokošolski sindikat Slovenije sta v sporočilu za javnost z dne 29.4.2016 predstavila svoja stališča glede vsebine predlagane Uredbe o financiranju visokošolskih zavodov in postopka njene priprave…

Sporočilo za javnost glede sprejemanja Uredbe o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov

Ustavno sodišče je leta 2011 ugotovilo, da je Zakon o visokem šolstvu v delu, ki zadeva financiranje, neustaven, ker ne določa obsega in vsebine javne službe, ki se financira iz proračuna. Od te ustavne odločbe so se zvrstile tri vlade, na resornem ministrstvu pa veliko število ministrov in ministric. Vse do danes ni bil sprejet zakon, ki bi to stanje uredil. Še več, pod vodstvom dr. Maje Makovec Brenčič je ministrstvo vprašanje “sistemskega zakona” že takoj odložilo v nedoločljivo prihodnost. Namesto tega se je posvetilo pripravi novele obstoječega zakona, ki naj bi med drugim uredila stabilno financiranje visokega šolstva. Ministrstvo je preslišalo številna opozorila, da odločba ustavnega sodišča terja predvsem opredelitev javne službe; zakon bi moral določiti, katere dejavnosti visokega šolstva sodijo v javni interes in v kakšnem obsegu država te dejavnosti financira. Ker so vsa opozorila naletela na gluha ušesa, smo se člani delovne skupine osredotočili na mehanizem financiranja in na obseg proračuna, ki bi finančno podhranjenim univerzam omogočil vsaj osnovno delovanje, izpolnjevanje obveznosti do zaposlenih in brezplačen študij za vse, ki so za študij sposobni. Vendar ministrstvo tudi na tej točki ni bilo sposobno ponuditi ničesar konkretnega. V predlog novele smo sicer vpisali določbo, da je treba za študijsko dejavnost zagotoviti 1% BDP (kar je sicer manj, kot je določal socialni sporazum za obdobje 2015-2016), vendar je v obrazložitvah napovedana prehodna določba, ki bo določila “vzdržen” model za doseganje tega cilja. Prehodna določba tudi na zadnjem sestanku delovne skupine in na seji Sveta za visoko šolstvo ni bila objavljena, neformalni predlogi, ki krožijo, pa predvidevajo zamrznitev, ki bi v primeru inflacije pomenila celo padec sredstev; cilj 1% BDP naj bi dosegli šele po 10 ali 15 letih pozitivne rasti BDP. Ta formula je v svoji približnosti norčava, do univerz in prihodnjih generacij študentov pa odkrito zaničljiva. Njeno sporočilo je, da raziskovalno delo na univerzah in visoka izobraženost prebivalcev RS za to vlado nista prioriteti.

Ministrstvo je presenetilo že z odločitvijo, da se sistemskih vprašanj ne bo lotevalo. Sodu pa je izbil dno predlog nove uredbe o financiranju, ki je v nasprotju z dogovorom na delovni skupini to skupino obšla in prejudicira obsežne sistemske spremembe. Objavljena je bila brez sporočila o objavi, v javni razpravi pa je bila dva (!) dni. Visokošolski sindikat Slovenije je zanjo izvedel teden pozneje, in še to po naključju. Gre za zgovorno ponovitev dogodkov iz 2012, ko je ministrstvo za razpravo o isti uredbi namenilo štiri dni vključno z vikendom.

Nova uredba, ki predstavlja neustaven način določitve financiranja visokošolskega izobraževanja, po petih letih s povsem neprepričljivimi izgovori ponovno uveljavlja glavarinski sistem financiranja. Ta je univerze postavljal v finančno odvisnost od števila “uspešnih” študentov—to je tistih, ki naredijo vse izpite, napredujejo v višji letnik in nazadnje diplomirajo. Ker je bil pristop za kakovost študija izredno škodljiv, je bil leta 2011 odpravljen. Univerze in fakultete so nato načrtno zmanjševale število vpisnih mest in zaostrovale kakovostne kriterije. Zdaj se ta pristop vrača, in sicer v zaostreni obliki: po predlogu uredbe študenti prvega letnika, ki morda sploh ne bodo napredovali v drugi letnik, prinesejo celo več denarja kot diplomanti. Po novi uredbi bi bile tiste univerze in fakultete, ki so omejevale vpis in dvigovale kakovost študija, finančno kaznovane. Nova formula se glasi: čimveč študentov in čimprej čimveč diplomantov, vseeno kakšnih.

Povsem očitno je, da ne gre za provizorično rešitev, temveč za dolgoročne sistemske spremembe, ki jih skuša vlada vpeljati brez vsakršne razprave in jih prejudicira s pomočjo Nacionalnega reformnega programa. Navedba, da bo ta model prispeval k skrajšanju časa študija, vsekakor drži; vendar je sam model koruptiven, saj neposredno sili k nižanju zahtevnosti in kakovosti študija. Kjer se bo izkazalo, da tovrstna sistemska korupcija ne zagotovi “rentabilnosti” študijskih programov, bo treba dodatna sredstva črpati od študentov in njihovih družin, neformalno povečevati delovne obveznosti pedagoških delavcev, ali pa se preusmeriti v študijske programe v angleščini in v komercializacijo dejavnosti. Vsekakor pa predlagani sistem ni usmerjen v kakovostne izobraževalne programe, ki bi študentom zagotavljali znanje in s tem tudi večje možnosti za kakovostne zaposlitve.

Ker je glavarinski pristop že v preteklosti pokazal veliko negativnih učinkov, ga v celoti zavračamo. Pojasnilo, da je bila vrnitev h glavarinam potrebna iz formalno pravnih razlogov, je absurdno, saj je sistem uredb po odločbi ustavnega sodišča neustaven, ravno tega področja pa se ministrstvo ni bilo pripravljeno lotiti. Namesto da bi se v skladu z odločbo ustavnega sodišča lotilo sistemskega zakona, mimo ustave uveljavlja nov sistem: samovoljno oblastno, brez kakršnekoli utemeljitve ali strokovne razprave posega v stvari, ki zadevajo izobrazbo številnih prihodnjih generacij in o katerih bi v skladu z ustavo moral odločati zakonodajalec, torej Državni zbor, po predpisanem postopku.

Poudarjamo, da skrajšanje časa študija samo po sebi sebi ne prinaša pozitivnih socialno-ekonomskih učinkov. Pomembni so učinki študija. Študij naj bo čim širše dostopen, tudi za sposobnejše študente, ki lahko vzporedno študirajo na več področjih, in za starejše posameznike, ki si lahko z novim študijem ustvarijo delovno mesto ali pridobijo nova znanja za prekvalifikacijo, ki jo terja trg dela. Časovno je treba omejiti zgolj študentski status in pravice, ki iz njega izhajajo. Med drugim tudi zato, ker bo študij v Sloveniji ob uvajanju študijskih programov v angleščini vedno bolj zanimiv za študente iz Evropske unije in iz držav, s katerimi so sklenjeni meddržavni sporazumi. Za te študente bo študij v Sloveniji pogosto bolj kot zaradi vrhunske kakovosti zanimiv zaradi širokih socialnih pravic in bonitet, to pa lahko omeji dostopnost brezplačnega rednega študija za državljane RS.

Navedenim stališčem in argumentom je vsekakor mogoče ugovarjati. Tudi to je dokaz, da gre za zapletena vprašanja s širokim družbenim vplivom, v katera ni mogoče posegati z enostranskimi vladnimi uredbami. Spremembe sistema financiranja, ki jih uredba uvaja mimo zakonov in z oporo Nacionalnega reformnega programa, imajo dolgoročne socialno-ekonomske učinke. Nesprejemljivo je, da bi do takih sistemskih sprememb prišlo brez vsakršnih analiz in vsakršne strokovne razprave, še posebno glede na to, da so bili učinki glavarinskega pristopa dokazano škodljivi.

Zato zahtevamo, da se uredba v tej obliki takoj umakne iz nadaljnje obravnave. Razlaga, češ da je vrnitev h glavarinam potrebna zaradi razdelitve dodatnega denarja, ki ga univerze v letu 2016 prejmejo zaradi napredovanj, je protislovna. Izhodišče razdelitve naj bodo pravice zaposlenih vključno z novimi pravicami, ki so bile dosežene v pogajanjih s sindikati. Za razvoj univerz, za doktorski študij, za investicije, vzdrževanje in opremo je treba nameniti dodatna sredstva, ki jih država ta hip ni predvidela. Nesprejemljivo pa bi bilo, da bi te stroške kakorkoli prelagala na pleča zaposlenih in študentov.

 

V Ljubljani, 29. 4. 2016

 

Jakob Počivavšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije PERGAM

dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije, predstavnik KSS Pergam v delovni skupini za pripravo Zakona o visokem šolstvu