Visokošolski sindikat Slovenije objavlja JAVNI POZIV v zvezi s financiranjem visokega šolstva in posledicami stanja na tem področju…
Red. prof. dr. Marko Marinčič, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije
Visokošolski sindikat Slovenije, ki deluje v okviru KSS PERGAM, objavlja vsebino javnega poziva v zvezi s financiranjem visokega šolstva in posledicami stanja na tem področju za kvaliteto in dostopnost do visokošolskega izobraževanja.
Prenesi: JAVNI POZIV VISOKOŠOLSKEGA SINDIKATA SLOVENIJE.pdf
Izidi pogajanj s sindikati so za javno visoko šolstvo zelo boleči. Ker se visoko šolstvo financira drugače kot srednje in osnovno šolstvo in ker to financiranje že več let poteka na protiustaven način, so univerze izpadle iz pogajanj. Ne le, da država ni sprejela zakona o financiranju državnih univerz in visokih šol, ki ga terja ustava v svojem 58. členu. Protiustavnost dosedanje prakse financiranja z uredbami je okronala tako, da je o obsegu financiranja visokega šolstva odločila politično in arbitrarno, z rebalansom proračuna. Država študentom obljublja brezplačen študij, obenem pa v nacionalnem reformnem programu napoveduje šolnine. Poleg tega postaja vedno bolj očitno, da skuša s finančnimi pritiski na javne univerze umetno znižati kakovost študija in s tem sprožiti divjo privatizacijo visokega šolstva.
Univerze že doslej niso imele zadostnih sredstev za izvedbo petih letnikov študija, po novem pa bodo sredstva komaj zadostovala za prvo stopnjo. Zaradi finančne stiske se na treh javnih univerzah že pripravljajo na odpuščanje honorarno zaposlenih in zaposlenih za določen čas, na upokojevanja brez nadomeščanj, pojavljajo pa se tudi različne ideje o radikalnem zmanjševanju pravic, ki izhajajo iz naziva, uvrstitve v plačni razred in pogodbe o zaposlitvi. Kulminacijo teh idej predstavljajo protizakoniti predlogi o neplačanem dodatnem pedagoškem delu, o dopolnjevanju rednega in dodatnega pedagoškega dela s slabo plačanim honorarnim delom in zahteva, naj visokošolski učitelji univerzam sami zagotovijo sredstva za raziskovalni del plače, ki jim po pogodbi že pripada. To je približno tako, kot če bi od sodnikov zahtevali, naj si del plače ustvarijo sami na trgu tako, da si priskrbijo primerno število sporov, v katerih bodo delili pravico. Z nepriznavanjem raziskovalnega dela in s širitvijo samoplačniškega izrednega študija se lahko začne nenadzorovan razkroj visokega šolstva kot javne službe.
Delo visokošolskih učiteljev in sodelavcev od nekdaj vključuje tako pedagoško kot raziskovalno delo. Pri delavcu, zaposlenem za polni ali delni delovni čas, je določena samo neposredna pedagoška obveznost; ostale ure do polne delovne obveznosti obsegajo posredno pedagoško obveznost (priprave, izpiti, mentorstva itd.), raziskovanje (ki se izkazuje z izpolnjevanjem habilitacijskih meril) in upravljalsko delo (članstvo v komisijah itd.). Smisel zakonske ureditve, ki omejuje neposredno pedagoško obveznost, je v tem, da so se univerzitetni učitelji in sodelavci v rednem delovnem času dolžni posvečati raziskovanju, katerega rezultate morajo dokazovati pri izvolitvah v nazive: vsak učitelj na univerzi, z izjemo manjšine rednih profesorjev, mora biti namreč habilitiran (izvoljen v naziv) vsakih pet let, pri tem pa mora izpolnjevati zahtevne kriterije znanstvenega dela. Ker je habilitacija, ki izhaja iz raziskovalnega dela, pogoj za ohranitev zaposlitve, je pravno nevzdržno, da bi univerze to isto zaposlitev pogojevale s samostojnim pridobivanjem zunanjih sredstev za raziskovanje. Naloga univerze ni reprodukcija že obstoječega znanja, temveč ustvarjanje in posredovanje novega znanja. Zato mora imeti temeljno raziskovanje na univerzah stabilne vire financiranja. Zagotavljanje teh virov je treba po 58. členu ustave določiti z zakonom.
Zakon za uravnoteženje javnih financ je univerzam omogočil samostojno spreminjanje programov. Na prvi pogled se zdi, da je država univerzam s tem dala večjo avtonomijo. V resnici pa je njihovim vodstvom dala vsa pooblastila za rokohitrsko preurejanje, krčenje, združevanje in ukinjanje študijskih programov. Opozarjamo, da taki ukrepi ne ogrožajo samo zaposlitev, temveč kakovost akreditiranih programov, pravico študentov do študija po programu, v katerega so se vpisali, in nadaljevanja ustreznega študija na drugi stopnji. Zato pozivamo Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, da problematizira reakreditacijo programov, če bodo zaradi finančnih pritiskov do neprepoznavnosti spremenjeni ali če se bodo izvajali na premalo kakovosten način.
Univerze imajo nezadostne kadrovske potenciale za izvedbo študija, ob tem pa država z odtegovanjem sredstev umetno ustvarja situacijo, ko je zaposlenih nenadoma preveč. Ker gre za javno službo, ki se izvaja v interesu vseh prebivalcev Republike Slovenije, bomo v zvezi z ogrožanjem pravic javnih uslužbencev na univerzah sprožili ustrezne pravne postopke. Ob tem opozarjamo, da gre tudi za ogrožanje pravic študentov. če je bil pod finančnimi pogoji rebalansa mogoč sporazum med ministrstvom in študentsko organizacijo, je to sporazum o uničenju javnega visokega šolstva, katerega namen je divja privatizacija. Obljube resornega ministrstva, da šolnin ne bo, so neprepričljiva hipokrizija, sporazum z uradno študentsko organizacijo o brezplačnem rednem študiju pa na stežaj odpira vrata omejevanju rednega in širitvi samoplačniškega izrednega študija. Kakovost študija bo padla. Ker so pogoji za akreditacijo pri Nacionalni agenciji za kakovost nizki, se bodo odprle priložnosti za zasebnike, ki jim bo država na podlagi zlahka pridobljene akreditacije podeljevala koncesije glede na interese posameznikov in politično-ekonomskih klientel. Nacionalni agenciji za kakovost predlagamo, da zaostri pogoje institucionalne akreditacije in zahteva vpliv na obseg koncesijsko podeljenih sredstev za visokošolske zavode. Predvsem pa je samoumevna zahteva po polnem financiranju že akreditiranih programov, ki se izvajajo kot javna služba in ki so bili akreditirani tudi na podlagi ocene stroškov in kadrovskih potreb. Sem sodijo tudi strokovni, administrativni in tehnični delavci, ki so bile že doslej v nizkih plačnih razredih in so zaradi varčevalnih ukrepov padli še nižje. Omenjene kategorije delavcev so doslej uživale elementarne pravice, ki izhajajo iz statusa javnih uslužbencev; te pravice ob bližnjih reorganizacijah morda ne bodo več samoumevne.
Država načrtno izčrpava javno visoko šolstvo. Po ministrovih besedah “vlada sili rektorje, da se obnašajo, kot se obnaša vsak krizni menedžer”. Ta izjava je nespodobna in kaže na popolno pomanjkanje odgovornosti za razvojno ključno področje, pa tudi na nerazumevanje družbenega poslanstva univerz in ustavne vloge visokega šolstva v Republiki Sloveniji. Spomnimo, da je avtonomijo univerz (58. člen ustave) tudi po razlagi ustavnega sodišča treba razlagati v luči 59. člena ustave, torej “predvsem kot avtonomijo profesorjev, da avtonomno (neodvisno), brez omejitev in pritiskov raziskujejo in poučujejo” (U-I-34/94). Poleg tega zaposleni na visokošolskih zavodih kot javni uslužbenci izvajajo javno storitev za prebivalce Republike Slovenije. ??al vlada namesto tega zagovarja tržni pristop, s poudarkom na korporativnem upravljanju, konzumerizmu in lovu na kratkoročni profit. Sprašujemo se, ali bodo univerze v teh razmerah sploh še lahko opravljale svojo vlogo? Bo ob finančnih redukcijah mogoče ohranjati splošno dostopnost izobraževanja in raven kakovosti, ki jo pričakujejo študenti in delodajalci? Kako je mogoče, da univerze v prihajajoči “družbi znanja” igrajo čedalje bolj obrobno vlogo? Razkroj visokega šolstva kot javne službe ne bo prizadel le zaposlenih pedagoških in strokovnih delavcev na univerzah; profitno usmerjeno visoko šolstvo bo nujno povečalo socialni razkorak med elitno manjšino, ki bo lahko svojim otrokom omogočila kakovostno izobrazbo, s tem pa tudi socialni položaj in varnost, in veliko večino preostalega prebivalstva, ki si visokošolske izobrazbe bodisi ne bo moglo privoščiti ali pa bo prisiljeno v dolgoročno zadolževanje.
Ob vsem tem nastaja neprijeten vtis, da so vodstva univerz in fakultet prehitro sklonila glave in se sprijaznila s političnimi pritiski. Zaposleni vemo, da krizni menedžment ne pomeni ničesar drugega kot neformalno spreminjanje univerze v podjetje, ki ne bo služilo niti zaposlenim, niti študentom, niti gospodarskemu in siceršnjemu razvoju skupnosti, temveč interesom lokalnih klik. Zato pozivamo rektorje in dekane, da odločno zavrnejo destruktivno vlogo, ki jim jo je namenila politika, in odprejo široko javno razpravo o udeležbi delavcev in študentov pri upravljanju javnih univerz.
Vodstva univerz in fakultet opozarjamo, da se zaposleni ne bomo sprijaznili s situacijo, ko zunanji finančni pritiski postajajo izgovor za uveljavljanje političnih in zasebnih interesov znotraj samih ustanov.
Vlado in vodstva univerz in fakultet obveščamo, da bomo v razmerah, ki jih narekuje rebalans proračuna, morda že v tem koledarskem letu prisiljeni prekiniti študijski proces.
Študente pozivamo, da nas v naših prizadevanjih za brezplačno in kvalitetno javno visoko šolstvo podprejo.
Ljubljana – Maribor – Koper, 10. 6. 2012
VISOKOŠOLSKI SINDIKAT SLOVENIJE, zanj Marko Marinčič
Posredovano:
- Vladi Republike Slovenije
- Državnemu zboru Republike Slovenije
- Rektorjem in dekanom javnih univerz
- Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu
- Vsem delavkam in delavcem javnih univerz
- Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture
- Neodvisnemu sindikatu delavcev ljubljanske univerze
- Gibanju Mi smo univerza (mailing lista)
- Študentski organizaciji Slovenije
- Predsedniku Študentske organizacije Slovenije
- medijem