Prizadevanje za rešitev krize v DELU REVIJAH

V največji slovenski revijalni družbi DELO REVIJE si PERGAM že nekaj časa prizadeva za rešitev nastale situacije, kjer sploh ni znano, kdo koga nadzoruje.

V Pergamu si še naprej močno prizadevamo za rešitev nastale situacije v največji slovenski revijalni družbi DELO REVIJE. Družba se že več mesecev nahaja v likvidnostnem krču.

Izvirni greh je bil storjen leta 2008. Takrat si je družba pod vodstvom novega direktorja Mateja Raščana izposodila 29.240.000 € in ta denar posodila naprej podjetju Monera, katerega lastnik in direktor je bil prav tako Matej Raščan. Monera je nato s tem denarjem odkupila delnice družbe DELO REVIJE in postala njena skoraj 100 % lastnica. S tem je takratni direktor DELA REVIJ postal tudi njen lastnik. Da je svoj položaj še bolj utrdil, je v novo sestavo tričlanskega nadzornega sveta v DELU REVIJAH imenoval svojo mamo in očeta. Kdo pravzaprav od takrat nadzoruje koga v tej družbi, ni znano nikomur. Sin v vlogi lastnika nadzoruje mamo in očeta, ki sestavljata večino v nadzornem svetu, ta dva pa kot nadzornika nadzirata direktorja, njunega sina. Narobe svet?

Do prihoda Mateja Raščana na direktorski stolček je bila družba DELO REVIJE v zelo dobri kondiciji. Poslovni izid iz poslovanja je bil leta 2007 dobrih 600 tisoč evrov. Finančnih obveznosti do bank je bilo za borih tisoč petsto evrov. Leta 2008 pa se je vse obrnilo. Družba je pri bankah vzela za 29.240.000 € kreditov. Njene finančne obveznosti so torej poskočile za vrtoglavih 20.000-krat ! Poleg tega se novi direktor ni preveč ubadal z vodenjem družbe. Poslovni izid je v letu 2008 padel za desetkrat – na 60 tisoč €, v letu 2009 pa je družba poslovala že negativno, in sicer z dobrim milijonom evrov izgube. Postalo je jasno, da družba v taki kondiciji ne bo več mogla redno odplačevati kreditov. Edino, kar je uspel narediti direktor Raščan, je to, da je pri bankah uspel z reprogramiranjem kreditov (kar je »velik uspeh« glede na to, da je bilo takrat reprogramiranje tajkunskih kreditov že prepovedano). Kratkoročne kredite je tako spremenil v dolgoročne. Pri tem je zanimivo tudi, da so mu banke leta 2008 večino kreditov posodile za dobo manj kot enega leta (čeprav je bilo jasno, da bo za vračanje potreboval več desetletij, in še to pod pogojem, da bi družba poslovala vsaj tako uspešno, kot do leta 2008).

Ker je družba tudi v lanskem letu poslovala z izgubo, je bilo pričakovati, da se bo najkasneje letos znašla v hudih težavah. Trenutno stanje je táko, da redno zaposleni dobivajo plače z desetdnevno zamudo, socialnih prispevkov se jim ne plačuje že več kot tri mesece, samostojni novinarji (t.i. honorarci) so že tri mesece brez plačil za svoje delo, prav tako so brez plačil dobavitelji. Revije zato vedno težje izhajajo ob roku. Ko bodo enkrat začele zamujati, bo konec, saj jih bodo bralci začeli zapuščati.

Pergam v reševanju situacije sodeluje dober mesec. V tem času so se zvrstili že trije zbori delavcev, na vsakem smo skupaj z novinarskim sindikatom dali na glasovanje nekaj zahtev direktorju. Ker to ni obrodilo večjih sadov, smo stvari vzeli v svoje roke in odšli v Maribor na sestanek z vodstvom NKBM, prisoten je bil tudi predsednik uprave Matjaž Kovačič. Seznanili smo ga z brezizhodnostjo, v kateri se je družba znašla, in ponudili možne rešitve. Kaj smo se z vodstvom dogovorili, naj ta trenutek še ostane tajno.

Direktor Matej Raščan je ta čas sicer že uvidel, da njegova ladja tone, in začel pripravljati predlog za prisilno poravnavo. A v Pergamu nam je že nekaj časa jasno, da je ta ladja trčila v ledeno goro na enak način kot tista svetovno znana pred 99 leti. Naša naloga je, da z nje sedaj rešimo tisto, kar je za nas pomembno – to so delavke in delavci (tako redno zaposleni, kot honorarci) ter revije, ki jih izdajajo. Od direktorja pričakujemo, da nas pri reševanju delovnih mest ne bo oviral. Slutimo pa, da ne bo ravnal po kapitanskih načelih in bo z ladje tudi sam pobegnil, podobno kot drugi tajkuni s svojih potapljajočih ladij.

Na koncu naj še dodamo, da nas veseli, da je podporo delavkam in delavcem družbe DELO REVIJE izrazil tudi Dušan Semolič v svojem javnem pozivu 5. julija letos, čeprav niso člani njegove Zveze svobodnih sindikatov. Pri tem pa nas begata dve stvari:

  • prvič: g. Semolič v svojem javnem pozivu z naslovom ”Tajkunizacija se seli tudi na medijsko področje!” izhaja s predpostavke, da se je tajkunski prevzem v DELU REVIJAH zgodil pred kratkim, čeprav se je v resnici zgodil januarja 2008, torej že pred tremi leti in pol.
  • drugič: med naštevanjem znanih podjetij, ki so bila tarča tajkunskih prevzemov, se je g. Semoliču iz spomina očitno izmuznil SCT. To je družba, ki je zaposlovala 15-krat več ljudi kot DELO REVIJE, družba, katere delavci so bili v nasprotju s tistimi z DELA REVIJ člani njegove Zveze svobodnih sindikatov, in nenazadnje družba, ki je bila paradni konj slovenskega gradbeništva – to je tiste panoge, ki zaradi zloma še danes ovira Slovenijo na njeni poti izhoda iz gospodarske krize. Kako to, da se je predsedniku ZSSS ta boleč primer izmuznil iz spomina, nam ni jasno.

Naj dodamo še, da je šel Pergam v boj za pravično lastninjenje in privatizacijo podjetij že kmalu po svojem nastanku. Od vseh sindikalnih central je bil edini, ki je davnega leta 1992 nasprotoval Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, saj se je zavedal, da so z njim na široko odprta vrata mahinacijam s certifikati. Sámo lastninjenje družbene lastnine v devetdesetih letih sicer na srečo ni imelo tako hudih negativnih posledic kot privatizacija, ki se je na široko začela od leta 2004 dalje in ki je povzročila sedanjo finančno krizo. Kot kaže primer Pivovarne Laško, se bomo z grehi iz preteklosti ukvarjali še zelo dolgo, saj bo mogotca iz obdobja privatizacije Šrota zamenjal mogotec iz obdobja lastninjenja Lah.

Predsednik Pergama Dušan Rebolj je predsednika Vlade RS Boruta Pahorja že večkrat pozval k spremembi prevzemne zakonodaje, nazadnje v petek, 6. julija 2011 na razgovoru s socialnimi partnerji, ko je tudi pozval Vlado RS k reševanju DELA REVIJ in učinkovito ukrepanje zoper tajkuna v tej družbi, še posebej, ker gre za področje medijev, ki je zelo pomembno za stanje demokracije v Sloveniji.